pasica1024.jpg

Gradisce pri Vipavi
K A Ž I P O T
puscica.gif Gradišče nekoč in danes
puscica.gif Znamenitosti
puscica.gif Narava, šport, sprehodi


puscica.gif Društva in družbe
puscica.gif Foto galerija

puscica.gif Krajevna skupnost
puscica.gif D O M O V

Znamenitosti

Cerkev sv. Križa
Križev pot
Gradiška tura



CERKEV SV. KRIŽA NA GRADIŠČU PRI VIPAVI

Cerkev stoji na sredi vasi na vrhu griča severovzhodno od Vipave. Je pravilno orientirana, obdana z obzidjem, v notranjost se pride skozi dva vhoda; eden je tik pred zadnjo kapelico Križevega pota in ga krasita baročna kipa sv. Petra in sv. Pavla. Spodnji portal je enak zgornjemu, le da je brez kiparskega okrasa.

Cerkev se omenja v listini, izdani 29.5.1371. Med 1650 in 1750 je bila oskrbovana iz vikariata Podnanos, sicer pa je kot podružnična cerkev Vipave. Sedanja stavba je bila zgrajena najverjetneje sredi 17. stoletja. Zvonik je bil sezidan okrog 1770.

Ladja je pravokotna, prezbiterij ima triosminski zaključek. V tlorisu si sledijo prezbiterij, ki ima na severu prizidano zakristijo, ladja in zvonik pred fasado. K osrednjemu delu fasade je prislonjen zvonik oglejskega tipa, katerega vogali so okrepljeni s kamnitimi šivanimi robovi. V njegovem pritličju je lopa s tremi vhodi, v njej pa kamnit strigiliran portal. Cerkev je pravilno orientirana. Zakristija ima ornamentalno okrašen kamnit portal. Cerkev obteka z izjemo zakristije kamnit konzolni podstrešni venec.

Prezbiterij je banjasto obokan. V štukiranem polju sredi oboka je upodobljen sv. Duh, najverjetneje iz začetka 20. stol. cerkev.jpg

Ob zahodni steni ladje  stoji na dveh slopih in dveh polslopih sezidan pevski kor z zidano ograjo, ki je okrašena s plitvim štukiranim ornamentom. Ob vhodu v cerkev in  na notranji strani slopov so kamniti kropliniki.

Sredi ladje je na desni strani postavljeno bandero s podobo sv. Angela varuha in Najdenja sv. Križa.

Veliki baročni marmorni oltar sv. Križa z inkrustirano menzo in atiko s puti iz 1719 je bil predelan, najverjetneje v začetku 20. stol. Krasijo ga trije leseni kipi: Križani v osrednjem polju ter sv. Peter (1908) in sv. Pavel ob oltarju, delo Alojzija Repiča. Zadnja sta verjetno nadomestna kipa, ki stojita sedaj ob portalu pred cerkvijo. Na vrhu prezbiterija lebdita puta iz marmorja. Na slavoločni steni visi ob vhodu v zakristijo križ z orodji Kristusovega trpljenja.

Na slavoločno steno v ladji sta  prislonjena oltarja iz 1. polovice 18. stoletja. V levem je slika sv. Neže, delo Henrika Dejaka iz 1906, ki jo uokvirja marmorni zastor rdečkaste barve. Robovi oltarnega nastavka so okrašeni z bujnim vegetabilnim ornamentom iz marmorja, ki je v kontrastu z rdečkasto barvo arhitekturnih členov. Ob okvirju slike sta na podstavkih kamnita angela. V desnem stebrnem oltarju je slika sv. Angela varuha, Dejakovo delo iz 1906.

Danes se v cerkvi obhaja mašo vedno ob torkih zvečer, obenem pa na šagro, prvo nedeljo v septembru in tretjo v maju. V cerkvi je tudi zaključek molitev po Križevem potu. Ključ hranijo pri Trkmanovih, sosednja domačija.

Dokumentacijo o cerkvi se hrani v župnijskem uradu v Vipavi. Urbar cerkve je datiran z letnico 1761. Letos v septembru bo slovesnost ob 300 letnici te cerkve.

KRIŽEV POT NA GRADIŠČU PRI VIPAVI

Gradišče je znano tudi po Križevem potu, ki je postavljen ob stari cesti, ki se vzpenja na vzpetino po rebru proti cerkvi sv. Križa. Takrat so bili ob njih vinogradi, sadovnjaki in gmajna. Na osojni strani je bil na vznožju vinograd, višje pa gmajna Buklk, na drugi – prisojni – pa Jenderše – primerno za sadovnjak.  Pobudo za nastanek Križevega pota je dal vipavski dekan g. Jurij Grabrijan. Zidanje kapelic se je začelo leta 1877, trajalo pa je 4 leta. Kapelice so bile dokončane leta 1881. Že leta 1876 je g. dekan naprosil slikarja Simona Ogrina, naj na platno upodobi postaje Križevega pota, velikosti 110 cm X 85 cm. Mizarji so slikam izdelali masivne hrastove okvirje. Slovesni blagoslov Križevega pota se je izvršil v nedeljo, 21.maja.1882. Blagoslov podob je bil v farni cerkvi v Vipavi, od koder se je razvila procesija, v kateri so nosili podobe in jih nato slovesno umeščali v kapelice. 

Od tedaj se obhaja pobožnost Križevega pota trikrat ali štirikrat letno. Manjše okvare na podobah in okvirjih so se pojavile že v letu 1922. Poškodbe so ljudje pripisovali fašistom. Po letu 1940 pa so se vrstile poškodbe iz dneva v dan, tako da je bil takratni dekan g. Ignacij Breitenberger prisiljen podobe Križevega pota umakniti iz kapelic v cerkev sv. Križa. Kapelice so poslej vedno bolj razpadale. Vznožje je bilo opredeljeno kot gradbeno in tako je iz  kupoprodajne pogodbe iz leta 1970 celo razvidno, da kapelic ni niti vrisanih na načrtu. 

Leta 1982 je nastalo vprašanje, ali kapelice Križevega pota do tal porušiti, ali jih ponovno obnoviti. Vipavski dekan g. Franc Pivk se je odločil za obnovo in hkrati je naročil akademskemu slikarju g. Francu Krištofu Zupetu, poslikavo kapelic »a fresco«. Obnova kapelic je trajala kar 5 let. Slikar je v samo delo vključil podobe domačinov. 

Leta 1989 je bilo delo končano. Umetnik je te freske posvetil spominu svojemu duhovnemu vodji Ivanu Mraku in Karli Bulovčevi – Mrakovi. Slovesni blagoslov, ki ga je vodil koprski škof msgr. Metod Pirih, je bil 25.marca.1990. V Knjigi Križev pot je v povzetku o samih freskah zapisano: »Krištofov križev pot je skrajno intenzivna, versko radikalno globoka, civilno čez vse tvegana, socialno izzivalna, zgledno pobožna stvaritev, na kateri slikar osebno prizadeto razkazuje potek in posledice poti, ki je v resnici os in stožer človeške zgodovine.«

Stare slike Križevega pota se hranijo v Logu v cerkvi Marije Tolažnice žalostnih. Vznožje Križevega pota je postalo del Novega naselja, tako da je tu Cankarjeva ulica, ki sicer spada pod Vipavo, a same kapelice pripadajo Gradišču.


GRADIŠKA TURA

 

Pobudo za postavitev plezalne poti na Turo je dal takratni predsednik Planinskega društva Vipava Otmar Černilogar, ki je bil tudi edini planinec v vipavskem društvu z alpinističnim znanjem. Skupaj s Tonetom Sezanovim sta nekajkrat preplezala stene nad Gradiščem in določila smer. Prvi poskus so opravili kar mladi navdušenci z vrvi, kmalu se jim je pridružil Črnilogar, ki je že prvi dan, navezan s kobro, začel vrtati luknje za kline. Nekoč je dejal: »Kline sem zabijal v razdalji, kakor je bila primerna za moje telo, zato me še danes zmerjajo manjši ljudje, da se težko popnejo od enega do drugega. Na vrhu zavarovane poti sem tudi v skalo zvrtal luknjo, ki ji pravim daljnogled za Vipavo. Kdor skoznjo pogleda, natančno vidi razglednico Vipave. » Vrtanje lukenj je trajalo več mesecev, nato so luknje s klini zalili s cementom in napeljali vrv.Nadelava je zahtevala več kot 1200 ur dela, navrtanih je bilo 77 lukenj in zabetoniranih prav toliko klinov. V te kline je bilo napetih 170 m jeklene vrvi. Cela pot do vrha ture je tako trajala tri četrt ure. Na vrhu so postavili skrinjico z vpisno knjigo in žigom.

Plezalna pot je bila 15. junija 1969 izročena v uporabo planincem. Poimenovali so jo po Fricu Furlanu, velikemu ljubitelju gora, ki se je 11.2.1952 ponesrečil v stenah Ture.tura_1.jpg

Ko je bila plezalna smer v Turi končana, je Černilogar predlagal izgradnjo panoramskega odra. Tako se je začelo. Temelje so betonirali, grmovje posekali, pustili pa so hrast. Železno konstrukcijo je pripravil Janez Žorž iz Podrage. Most je bil zgrajen maja 1971. Most so poimenovali Gnezdo. Ime je prišlo nekega dne, ko je Tončka Polak med deli ogledovala okolico in iznenada vzkliknila: »Glejte, gnezdo«. To ime se je panoramskega mostu kar prijelo.

Poleg plezalne poti je čez Turo tudi pohodniška pot, ki ni tako alpinistično zahtevna, a je še vedno strma in neprestano ponuja pohodniku pogled na Zgornjo Vipavsko dolino.

Še lažji je vzpon čez Plaz na Nanos.



Za vsa vprašanja, mneja, predloge... pišite na:   gradisce@slog.net